Penguin (Pingvin) 1937 - 1939

• 0Niko još nije pohvalio poruku.
  Registruj se da bi pohvalio/la poruku!

Uloguj se preko Facebooka da bi video sliku:

Pozabljeno snežno vozilo na Antarktiki
R.B.
Večja ekološka ozaveščenost prinaša tudi razvoj in popularizacijo hibridnih pogonov. Vendar je ideja že zelo stara. Eno najbolj zanimivih vozil je gotovo napol pozabljeno antarktično snežno vozilo.

Antarktično snežno vozilo je bilo razvito in sestavljeno med letoma 1937 in 1939, torej tik pred drugo svetovno vojno. Imenovali so ga tudi Penguin (Pingvin) in v nekaterih dokumentih tudi Turtle (Želva). To nenavadno vozilo naj bi služilo raziskovanju južne ledene celine. Izdelali so ga jeseni leta 1939 v Grayu, poleg Chicaga, v prostorih Inštituta za orožje Indiane.

Robustno znanstveno vozilo
Vozilo je bilo zelo veliko in oblikovano kot samostojni habitat na kolesih. Dolgo je bilo 17 in široko 5 metrov. Teža operativnega vozila je znašala kar 34 ton, kar je pol teže polno oboroženega nemškega tanka Tiger II. Dosegel je lahko največjo hitrost 48 km/h in največjo operativno razdaljo 8000 kilometrov, kar bi lahko zadostovalo za skoraj polovico obsega celotne ledene celine.

Moč
Imelo je dva dizelska pogonska stroja v skupni moči 300 konjskih sil in 4 električne motorje z isto skupno močjo. Nekatere inženirske rešitve, vgrajene v vozilo, so bile takrat revolucionarne; kolesa, ki so se 'pospravila' v trup, so bila ogrevana z izpušnimi plini za daljšo obstojnost gume pri nizkih temperaturah. Roke, na katere so bila pritrjena sprednja kolesa, so se lahko raztegnile naprej in povlekle celotno vozilo preko lednih razpok. Vozilo je imelo na strehi 'parkirano' letalo, ki je lahko vzletelo s petimi potniki na krovu, namenjeno je bilo raziskovanju iz zraka. Kabina je bila tudi ogrevana iz motorja, in sicer s hladilno tekočino, ki je prenašala toploto iz motorja po ceveh, ki so potekale po celotni notranjosti. Hibridni pogon je bil zelo napreden (za tiste čase) in je še danes uporaben v večjih transportnih vozilih, uporabljenih v industriji kopanja rude. Z zalogami in opremo je posadka lahko preživela eno leto v težkih polarnih razmerah, neodvisno od zunanjega sveta.

Trnova pot in neslavni konec
Po izgradnji se je vozilo podalo na 1640 km dolgo pot iz Chicaga do bostonskega vojaškega pristanišča. Že v zvezni državi Ohio se je pokvaril krmilni sistem in vozilo je končalo v jarku manjšega potoka. Po treh dneh so ga uspeli spraviti ven in popraviti ter pripeljati na cilj, kjer se je vkrcalo na ladjo North Star. Pozimi leta 1940 je vozilo prispelo v Kitov zaliv na Roosveltovem otoku (Antarktika), kjer so se ob razkladanju z ladje pojavili prvi problemi. Za raztovarjanje vozila so morali narediti nov most iz lesa. Ko se je vozilo končno dotaknilo kopnega, se mu je zlomilo kolo. Ko jim je po nekaj dneh uspelo kolo popraviti, so zagnali stroj in se veselili gladkega vžiga. Vendar veselje ni trajalo dolgo.

Kako so lahko Američani terenskemu vozilu dodali gladke gume?

Še vedno ni jasno, zakaj so vozilu dali skoraj popolnoma gladke gume, ki naj bi bile primerne za močvirna vozila. Ob dodanem plinu so se zaradi teže kolesa vrtela v prazno in vozilo je lahko naredilo le nekaj metrov naprej ter se vkopalo skoraj en meter globoko v sneg. Pozneje so ugotovili, da se vozilo počasi lahko premika vzvratno. Uspelo jim je prevoziti 148 km (vzvratno), nato pa so ga pokrili z lesom in snegom ter iz njega nadaljevali nekatere raziskave.
Ob ameriškem vstopu v drugo svetovno vojno je vlada ZDA prenehala financirati projekt in na vozilo so hitro pozabili. Po vojni so ga ponovno našli, prekritega z nekaj metri snega. Z buldožerjem so ga spravili na plano in ga uspeli zagnati. Nato je nesrečno vozilo spet utonilo v pozabo. Pojavile so se špekulacije, da so ga 'ukradli' Rusi, ki so bili dolgo 'dežurni krivec' za vsako nevšečnost. Po najnovejših podatkih naj bi se vozilo skrivalo pod ledom nekje na veliki Rossovi ledeni plošči, ki se je odtrgala sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi svoje teže je možno tudi, da je to nenavadno vozilo našlo svoj zadnji počitek na dnu morja.

vir: [Link mogu videti samo ulogovani korisnici]