offline
- Pridružio: 21 Maj 2008
- Poruke: 14792
|
Скоро је направљен занимљив рад о погинулим грађанима Словеније.
Обрађени су сви страдали - цивили, партизани, домобрани, и четници, мобилисани у немачки, италијанску и мађарску војску, страдали у априлском рату, од савезничког бомбардовања, све до ментално оболелих над којима је извршена еутаназија.
Цео рад може да се види овде, од стране 13:
http://www.ds-rs.si/dejavnost/publikacije/Zbornik_05-1.pdf
Занимљиви делови (на словеначком)
Citat:Aprilski napad sil Osi na Slovenijo, razkosanje in okupacija ter uvedba
različno nasilnih okupacijskih sistemov so določali dinamiko medvojnega dogajanja
v posameznih slovenskih pokrajinah. Razlike so nastajale zaradi prepletanja
več nasilnih procesov, ki so temu sledili, njihove pojavne oblike pa so
bile odpor, revolucija in revolucionarni teror, protirevolucija, kolaboracija,
ponekod tudi oblike državljanske vojne, sledil pa je epilog v povojnih pobojih.17
Največ teh procesov in posledično žrtev je zato v t.i. Ljubljanski pokrajini,
kjer je po popisu iz leta 1941 bivalo 336.000 prebivalcev.18 Tamkajšnjih
29.750 smrtnih žrtev pomeni, da je bilo med prebivalstvom te pokrajine 8,8%
žrtev. Od teh je bilo povojnih žrtev okoli 2,8% prebivalstva ali okoli 9800
oseb. Gre pa predvsem za domobrance. Na Primorskem je delež žrtev med prebivalstvom
5,6%, saj je od okoli 260.000 prebivalcev v drugi svetovni vojni po
dosedanjih podatkih izgubilo življenje 14.682 oseb. Okoli 160 od teh po vojni.
Na Spodnjem Štajerskem je leta 1941 prebivalo 596.500 prebivalcev, od katerih
je po dosedanjih podatkih v času druge svetovne vojne in neposredno po
njej življenje izgubilo 23.028 oseb, kar pomeni 3,8% žrtev med prebivalstvom.
Od teh je povojnih žrtev nekaj nad 670. Na Gorenjskem, kjer je v začetku leta
1941 bivalo 183.464 prebivalcev, je ugotovljenih 12.020 smrtnih žrtev. Torej
je v času druge svetovne vojne in neposredno po njej življenje izgubilo 6,5%
njenih prebivalcev, od česar okoli 1% po vojni. Gre za okoli 1700 žrtev in tudi
tu gre predvsem za domobrance. Na Koroškem je bilo 1187 žrtev, kar pomeni
izgubo 6,2% prebivalstva. Praktično vse žrtve so medvojne in 4 povojne.
V Prekmurju je ob začetku druge svetovne vojne bivalo okoli 97.000 prebivalcev.
Po dosedanjih podatkih je žrtev vojne 1879, kar pomeni izgubo 1,8%
prebivalstva. Več kot tretjina žrtev med njimi je bila Judov. Okoli 80 oseb je
bilo povojnih žrtev.
V teh analizah so podatki za žrtve med prebivalstvom nemške in italijanske
narodnosti žal še zelo pomanjkljivi.
Glede na posameznikovo vlogo v vojni je v analizo zajetih 70.922 medvojnih
žrtev in 13.898 žrtev povojnega nasilja. Kot največja skupina žrtev nastopajo
vojaške osebe, ki pomenijo s 53.680 žrtvami preko 63% vseh žrtev.19
Delež civilnih žrtev je torej v primerjavi s prvo svetovno vojno, ko je bil okoli
10%, porasel.20
Največ ugotovljenih žrtev je v partizanskih enotah, ki so utrpele več kot
27.000 mrtvih. Ti so predvsem žrtve oboroženih spopadov, 1.032 jih je umrlo
v taboriščih, okoli 830 je talcev, v zaporih pa jih je predvsem za posledicami
mučenj umrlo 133. Vsaj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi
dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu pa
so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih
je obveljalo za pogrešane. Po številu žrtev sledijo domobranci. Večinoma, in
sicer v vsaj 11.683 primerih, so bili žrtve množičnih in posamičnih povojnih
pobojev, okoli 1800 pa jih je življenje izgubilo med vojno. Protipartizanske
vojaške enote iz časa pred kapitulacijo Italije so utrpele večino žrtev med vaškimi
stražarji (813 žrtev). Večji del, in sicer 414, po zajetju jeseni leta 1943.
Podobno usodo so v istem obdobju leta 1943 s 171 žrtvami doživeli slovenski
četniki, okoli 155 pa jih je življenje izgubilo v povojnih pobojih. Sledijo mobiliziranci
v redne in nekatere druge uniformirane formacije tujih vojsk. Vsaj
9.759 je žrtev v nemški in okoli 415 v madžarski vojski. Večina jih je do danes
sicer obveljala za pogrešane, po nekaterih ocenah predvsem na vzhodni fronti
in v sovjetskih ujetniških taboriščih.21 Podobno velja tudi za okoli 1.172 žrtev
med vpoklicanimi v italijansko vojsko,22 od katerih jih je okoli 180 umrlo v
posebnih delovnih bataljonih.23
Manjši delež odpade na žrtve v ostalih vojaških formacijah. Od teh je
največja skupina 212 vojakov kraljeve jugoslovanske vojske. Od teh jih je bila
nekaj več kot polovica padla med napadom sil Osi na Jugoslavijo oziroma
Slovenijo.24 Tedaj je ugotovljenih tudi 29 civilnih žrtev.
Kot prve množične žrtve nemškega nasilja so bili obnemogli in duševno prizadeti
s Spodnje Štajerske, ki so jih 597 »evtanazirali« v avstrijskem Hartheimu
poleti leta 1941. Do konca vojne pa je v okupatorskih taboriščih, v
izgnanstvu in na prisilnem delu umrlo še vsaj 10.80925 civilistov, predvsem
sorodnikov partizanov in sodelavcev odporniškega gibanja. Od vsaj 544 žrtev
med slovenskimi Judi jih je v nemških koncentracijskih taboriščih umrlo okoli
500. Civilnih žrtev italijanskih taborišč je bilo vsaj 2.180, od tega samo na
Rabu okoli 1.000. Torej je največ civilnih oseb umrlo v nemških taboriščih, od
tega v Auschwitzu okoli 1.772, Dachauu okoli 1.340 in Mauthausnu okoli
971. Med sovražnimi vojaškimi operacijami je izgubilo življenje še 7.614 cvilistov,
3.360 jih je umrlo kot talcev, v zaporih pa še vsaj 498.
Bombardiranja, pretežno zavezniškega letalstva, so od skupnih 1.428 žrtev
povzročila vsaj 1.259 civilnih žrtev. Zanemarljivo ni niti število 912 žrtev
raznih vojnih nesreč, predvsem z eksplozivnimi sredstvi, s strelnim orožjem in
v navzkrižnem ognju. Protipartizanske enote so v samostojnih akcijah povzročile
najmanj 1.000 civilnih žrtev in to večinoma po nastanku domobranskih
formacij. Med temi žrtvami gre predvsem za sodelavce partizanskega gibanja.
Partizanske enote so med vojno povzročile najmanj 3.528 civilnih žrtev,
kar se je v največjem številu dogajalo na ozemlju Dolenjske in Notranjske, ki
so ga pomladi in poleti leta 1942 nadzorovali partizani. Tedaj je ugotovljenih
okoli 600 civilnih žrtev. Po vojni, vključno z januarjem 1946, je bilo civilnih
žrtev še vsaj 1.043.
S tem število žrtev slovenskega protirevolucionarnega tabora glede na
Zahodno Evropo, z izjemo dela Italije, izstopa. Večje je tudi od ocen, ki veljajo
za Francijo, kjer je pomenilo okoli 10.000 pobitih v času zaključnih bojev
in po vojni 2,8% vseh žrtev. Od teh jih je bilo okoli 2.250 pobitih po vojni.26
Primerjave z Vzhodno Evropo pa so zaradi pomanjkljivih podatkov težje
izvedljive. V Sloveniji pomenijo povojni poboji z vsaj 13.556 žrtvami okoli
15% vseh žrtev, skupno število žrtev protirevolucionarnega tabora pa pomeni
vsaj 22% delež vseh žrtev. V ostalih republikah bivše Jugoslavije je ugotovljen
naslednji delež protipartizanskih enot v skupnem številu žrtev: v Srbiji 23%,
v Bosni in Hercegovini 22%, Hrvaška 20%, Črna gora 4%.27
Glede starostne strukture žrtev je moč ugotoviti, da so bili najbolj prizadeti
moški v letih, najbolj primernih za vojaško službo: rojeni v letih 1910–1914:
9.624 žrtev; v letih 1915–1919 7.855 žrtev; rojeni v letih 1920–1924 17.392
žrtev. Mladoletnih oseb je bilo med žrtvami okoli 4.580, rojenih pred letom
1874 pa vsaj 1.400. Očitna je tudi razlika v prizadetosti po spolih, saj pomeni
8.729 žrtev med ženskami okoli 10% delež in gre večinoma za civilistke. Kar
se tiče socialne pripadnosti, je bila večina žrtev kmečkega stanu, skoraj enakovredno
pa sta zastopana delavski in obrtniški sloj s svojo pomožno delovno
silo.
Še enkrat naj poudarimo, da bomo natančnejše analize izdelali šele po
koncu projekta popisa smrtnih žrtev, torej ko bodo »izčrpana« vsa nam dostopna
gradiva. Do tedaj pa naj se ta oris razume zgolj kot predstavitev razmerij
med posameznimi skupinami žrtev, ki se ne bodo več bistveno spreminjala.
И прегледна табела:
-----
Што се тиче података са почетка теме:
Број погинулих словенаца према
- Богољуб Кочовић (демографска процена) - 32 хиљаде
- Владимир Жерјавић (демографска процена) - 42 хиљаде
- поименични попис жртава окупатора и сарадника (око 70-80% комплетан) - 42.027
Примећујемо да су обе демографске процене знатно мање од броја пописаних (32, односно 42 хиљаде према скоро 90 хиљада пописаних!).
Поименични попис жртава је у границама прецизности - процена је да од 20 до 30% страдалих није пописано. Ако од укупног броја страдалих из горње табеле, одузмемо жртве које нису пописиване у поименичном попису (припаднике окупаторских формација и жртве партизана), добија се број од скоро 60 хиљада - што значи да у попису није било уписано испод 30% жртава, колико се и наводи.
|
